Romantika in bidermajer
Romantika se je, nekoliko pozneje kot po svetu, kjer se je uveljavila s koncem 18. stoletja, pri nas pojavila v prvi polovici 19. stoletja – obdržala pa je vse glavne slogovne značilnosti. V tem obdobju se začne poudarjati individualizem, senzibilnost, izražanje čustev. Osrednjo temo in navdih je slikarjem predstavljala narava.
V tem času se je uveljavil tudi slog bidermajerja, meščanske kulture, pri kateri so imele v slikarstvu vodilno vlogo teme, ki so osvetljevale meščanske vrednote. V ospredju so tako bili pomen družine, mirnega življenja, spoštovanje doma in družbenih načel. Zelo popularno je bilo portretno slikarstvo, veliko zanimanja pa je bilo tudi za motiv krajine – slednja dobiva vse bolj samostojno vlogo (slikanje neokrnjene narave, turističnih destinacij itd.) Umetnike so privlačile podobe vsakdanjega življenja. Zgledovali so se po neoklasicistični umetnosti, za katero so bile značilne natančna risba, jasna poteza in enotni, umirjeni barvni toni.
MARKO PERNHART - Original 1854, olje na platnu, 52,5 x 79 cm
Marko Pernhart ( 6.julij 1824, Žrelec – 30.marec 1871, Celovec) velja za našega prvega realističnega krajinskega slikarja. Koroški slikar slovenskega rodu je že v otroštvu kazal na svojo ustvarjalnost in nadarjenost. Zgodaj je začel slikati panjske končnice, prodajal svoje slike na celovški tržnici, kot najstnik poslikal zidove gostilne Pri krajcarju, kjer so prepoznali njegov slikarski talent. Slikarstva se je učil v Celovcu, na Dunaju in v Münchnu. Bolj kot življenje v prestolnicah pa ga je navdihovala lepota domače zemlje. S posebno strastjo je slikal pokrajino, zlasti jezera, visokogorje in gradove. Doživeto naslikani vremenski pojavi pričajo o tem, da je naravo občutil tudi romantično, zato je predstavljal našega glavnega romantičnega krajinarja. Naravo je vzljubil na samotnih poteh, vzponih, skozi viharje, mraz, pa tudi spokojnost. Marka Pernharta štejemo za prvega hribolazca med slikarji; povzpel se je na mnoge gorske vrhove, ustvaril številne panoramske prizore, po katerih ga najbolj poznamo in poskrbel za ene najlepših gorskih krajin.
Bled
Bled je kot motiv slikarja večkrat pritegnil. Z jezerom, otočkom in gradom je bil iz vseh strani sicer priljubljena tema upodobitev mnogih slikarjev. Delo je nastalo leta 1854. Idilična upodobitev pokrajine v sončnem dnevu, ki spominja na motiv iz razglednice, odpira pogled na Blejski otok, grajsko pečino z gradom in Stol v ozadju. Razpoloženje je prijetno in vabljivo; nebo je jasno, sijoča jezerska gladina mirna, narava ozelenela in dehteča. Opazen je slikarjev občutek za detajle, ki se kažejo v natančno izrisanih bilkah v ospredju, arhitekturi (celo najbolj oddaljeni cerkvici), posamičnih drevesih, osebah na čolničih in senčenih gorskih pobočjih. Obrat krajine je bil pri nas v 19.stoletju ključen, saj se je le ta uspela prebiti v ospredje in se začela uveljavljati kot samostojen motiv.