Slovencki slikarji v nadaljevanju so delovali v treh opisanih obdobjih.

Romantika in bidermajer

Romantika se je, nekoliko pozneje kot po svetu, kjer se je uveljavila s koncem 18. stoletja, pri nas pojavila v prvi polovici 19. stoletja – obdržala pa je vse glavne slogovne značilnosti. V tem obdobju se začne poudarjati individualizem, senzibilnost, izražanje čustev. Osrednjo temo in navdih je slikarjem predstavljala narava.

V tem času se je uveljavil tudi slog bidermajerja, meščanske kulture, pri kateri so imele v slikarstvu vodilno vlogo teme, ki so osvetljevale meščanske vrednote. V ospredju so tako bili pomen družine, mirnega življenja, spoštovanje doma in družbenih načel. Zelo popularno je bilo portretno slikarstvo, veliko zanimanja pa je bilo tudi za motiv krajine – slednja dobiva vse bolj samostojno vlogo (slikanje neokrnjene narave, turističnih destinacij itd.) Umetnike so privlačile podobe vsakdanjega življenja. Zgledovali so se po neoklasicistični umetnosti, za katero so bile značilne natančna risba, jasna poteza in enotni, umirjeni barvni toni.

Realizem

Med tem, ko se je v Franciji že uveljavil impresionizem, se je pri nas proti koncu 19. stoletja razvil realizem. Ker so naši umetniki veliko ustvarjali in se šolali v tujini, so bili dobro seznanjeni z glavnimi smernicami. Slike so se nekoliko prevetrile – v le te se je pri slikanju vnašalo več svetlobe in detajlov. Slikarji se poslužujejo tudi ti. plenerizma – slikanja na prostem. Natančne upodobitve se odražajo v portretih, prizorih iz vsakdanjega življenja (uveljavi se žanrsko slikarstvo), kmečkih opravil, delavnega človeka, pomembno vlogo pa dobi tudi karikatura.

Impresionizem

Impresionizem, ki se je prvotno razvil v drugi polovici 19. stoletja v Franciji, se je pri nas pojavil z začetkom 20. stoletja. Naši umetniki so se z deli francoskih, pa tudi nemških mojstrov, seznanili na raznih razstavah v Münchnu in na Dunaju. S tem obdobjem se tako začne v slovenskem (in tujem) likovnem ustvarjanju pisati veliko poglavje modernizma. Dela nastajajo pod vtisom trenutka, atmosfere, svetlobe  – umetniki želijo uloviti razpoloženje - naravne fenomene in hkrati opozarjati na minljivost narave. Navdušujejo se zlasti nad krajino, upodobljeno v različnih delih dneva, pa tudi nad podobami vsakdanjega sveta, figuraliko, družabnimi dogodki, tihožitji. Slike imajo zaradi goste barvne poteze in hipnih nanosov gibljivi in migetajoči učinek, potrebno jih je pogledati od daleč. Za impresioniste je bila značilna uporaba svetle barvne lestvice in nanašanje čistih, nemešanih barv. Najbolj pomembna je neposredna izkušnja.