Realizem
Med tem, ko se je v Franciji že uveljavil impresionizem, se je pri nas proti koncu 19. stoletja razvil realizem. Ker so naši umetniki veliko ustvarjali in se šolali v tujini, so bili dobro seznanjeni z glavnimi smernicami. Slike so se nekoliko prevetrile – v le te se je pri slikanju vnašalo več svetlobe in detajlov. Slikarji se poslužujejo tudi ti. plenerizma – slikanja na prostem. Natančne upodobitve se odražajo v portretih, prizorih iz vsakdanjega življenja (uveljavi se žanrsko slikarstvo), kmečkih opravil, delavnega človeka, pomembno vlogo pa dobi tudi karikatura.
IVAN VAVPOTIČ
Ivan Vavpotič (21.februar 1877, Kamnik – 11.januar 1943, Ljubljana) je bil slovenski slikar, predstavnik akademskega realizma, deloval pa je tudi kot ilustrator in scenograf. Njegovi slikarski poti je trdne temelje postavil študij slikarstva in figuralne kompozicije na praški umetnostni akademiji. Tam se je seznanil tudi s slikanjem v naravi. Pozneje je študiral še v Parizu in na Dunaju. Poznamo ga predvsem po portretih, tihožitjih in krajinah. Mnogo naročil je dobival od ljubljanskih meščanov; naslikal je številne reprezentativne portrete in postal velik slikar našega meščanskega življenja. Kot krajinarja so ga posebej zanimale ljubljanske panorame, tivolski parki in drevoredi, pri katerih se je ukvarjal s harmoničnim prelivanjem barve in svetlobe. Pomembno sled je v slovenski likovni umetnosti pustil kot knjižni ilustrator. Po njegovi zaslugi so se zaradi izvrstnih domiselnih ilustracij narodu priljubile mnoge knjige. Bil je tudi avtor številnih plakatov, razglednic, celo prvih jugoslovanskih znamk.
Rut kot plesalka - Original 1932, olje na platnu, 110 x 89,9 cm
Vavpotičeva hči Rut, ki se mu je rodila poleg sina Bruna (ki je nadaljeval družinsko slikarsko tradicijo), je bila pogosto slikarjev model. Z enajstimi leti je začela obiskovati baletni pouk, se predano posvetila plesu in pozneje postala nadarjena priznana plesalka, pa tudi ena naših prvih balerin. Oče jo je večkrat naslikal med plesom, v značilnem gibu ob baletnem drogu. Delo je nastalo leta 1932, v njegovem poznem obdobju. Prizoru ne manjka ženstvene gracioznosti baletnega giba. Mehka svetloba, ki prispeva k poetičnem vtisu, je ponekod pridušena, drugje pa kar zažari, kot je razvidno pri baletnem krilu. Le to svojo rdečino tako kot zgornji del oblačila, oddaja v prostor in poživlja podobo plesalke. Slika tako predstavlja eno naših najlepših pa tudi redkih upodobitev prizora z balerino.
Pot v Tivoliju - Original 1925, olje na platnu, 112 x 80 cm
Delo Pot v Tivoliju je naslikano tako otipljivo, da nas veselo sprehajalno vzdušje v sončnem dnevu zlahka prevzame. Skoraj lahko slišimo žvrgolenje ptic, razposajene otroške vzklike, kramljanje sprehajalcev,… Pod mogočnimi kostanji se odvija živahen prizor. Živahnost še poudarja igra svetlobe, ki pronica skozi krošnje dreves in med drevesnimi debli po glavni sprehajalni poti v svetlih lisah riše svoje sledi. Ob straneh se vrstijo drevesa, ki se zlivajo z zelenino svojih krošenj in se poglabljajo daleč v prostor. Prizori iz parka in drevoredi so bili eni od priljubljenih slikarjevih motivov. Pri atrakciji tivolske vedute je bistveno izražanje razpoloženja. Prej kot za študijo svetlobe in barve gre predvsem za prikaz zanimivosti ter vzdušja samega motiva.